Zoranova saga

Danci vejamejo, da živijo – nekako Leipzigjansko – v najboljšem od vseh možnih svetov. Si želite nakopati sovražnikov? Malo podrezajte Danca o tem, da njihova socialna država ni najboljša socialna država od vseh možnih socialnih držav. Na čelu z njihovim zdravstvenim in šolskim sistemom. Za ilustracijo: v tej zaverovanosti vase niti opazijo ne, da otroci drugod po svetu dobivajo v vrtcih in šolah malico in kosilo, pri njih pa ju morajo mame napravljati v tuppervare škatlice, da se potem otroci bašejo s tisto postano in prešeklano hrano. Pa nisem mislil načeti te teme.

Vrtec na obisku v DSKD: bogi reveži morajo malico prinašati od doma.

To je zgodba za tiste, ki poznate Zorana in Marijo. Čistokrvna Bosanca, ki zadnjih 15 let živita v Skivu. In vsak, ki je kdaj spoznal kakega pravega Bosanca, ve da je pri njih: "Jeb… ti ma…, kako si brače?" dobrohoten pozdrav za dobro jutro ne pa kletvica.

Primerilo se je, da je nekega dne Zoki obolel. Žgalo ga je notri v prsih in ko je ruknil par rakijc, bolečina pa še kar ni jenjala je šel iskat pomoči k zdravniku. Ura je bila noč, osebni zdravnik je že davno spal, zato se je napotil na urgenco bližnje bolnišnice.

Tu zadobi saga epske razsežnosti. Kakopak, saj je govora o najboljšem zdravstvenem sistemu v našem osončju, če ne celo v vsem stvarstvu. Zoran dobi nekaj tablet proti bolečinam in zaspi do jutra, ko vizita ugotovi, da je popolnoma zdrav in ga pošlje domov. In bil je drugi dan. In noč. In strašna bolečina. Ni bilo druge, Zoran nazaj na urgenco. Kjer se procedura prejšnjega dne ponovi. Nato naš glavni junak doma nekako preživotari dan in noč in se gre tretji dan navsezgodaj potožit k osebnemu zdravniku. Ta – tako kot predhodniki – ugotovi, da je pacient zdrav. "Gospod doktor, če vi ne morete ugotoviti kaj je narobe, me prosim pošljite h kakemu specialistu." –"Zoran, nič ti ni. Kak čajček z limonco in počitek pa bo." -"Doktor, če ne boste ničesar pokrenili se bom jaz kar ubil," skuša Zoran parafrazirati strašansko bolečino. –"A, tako hudo je?!! Nisem vedel. Moj kolega iz Viborga je specialist, zelo dobro pozna te reči, on vam bo pomagal," obrne ploščo zdravnik. Svašta!

–"Takole, tukaj je napotnica, sestra pa bo poklicala taksi, da kar takoj pride po vas." Zoran v transu od bolečine in veselju, da se je končno nekaj premaknilo ni več dosti spraševal.

Ob prihodu v Viborg ga je nekoliko zmotila nenavadna arihtektura ustanove v katero je bil napoten a še vedno se ni dosti menil za okolico. Sestri da napotnico in odide v čakalnico. Tam pa cela štala. Gre nazaj: "Sestra, mi lahko poveste, kaj je to za en oddelek, kje pravzaprav sem?" Ona: "To je Psihiatrična bolnica Viborg."

Nakar psihiater seveda ugotovi, da biti Bosanec pač ni bolezen, česa konkretnejšega pa tudi ne ve predpisati. In tako se je Zoran nekako pocajtal ob čajčku, medu in limonci. Kaka dva meseca kasneje pa en x doktor na enem x pregledu pomodruje: "Tule na slikah vidim, da ste pred kratkim preboleli pljučnico." –"Eeee … pa jeb… ti ma…, kje si bil ti, ko sem jaz rabil dohtarja!"